Prodajalna spominov

Lovim se z nedeljskim dopoldnevom, lahkotnim in svetlim kot labodje pero; zdaj ga lahne , marčevske sape podrsajo po tleh, zdaj ga kot z nevidno nitko potegnejo pod razstvetljeno pomladno nebo in jaz mu sledim ob reki, pa se na mostu obrnem, ker se je peresce obrnilo in grem nazaj ob reki, počasni , svilnato tekoči. Zdaj nisem niti sam, niti osamljen, ker vrvež pred menoj me kot vrtinec potegne vase in vdano kot drugi, hodim od stojnice do stojnice in gledam stvari in reči, postavljene na ogled, ne bi se morda kakšno oko zaustavilo za bežen hip na tistile mali, v medenino varno spravljeni uri ali morda na leseni škatlici, polni roževinastih gumbov, ali na svetilki, ozaljšani s kristalnimi grozdi.
"Očka, mi kupiš medvedka?" moleduje fantiček in s prstom kaže na temno rjavo, iz debele volne spleteno igračko, s črnima gumboma namesto oči. Zraven medvedka stojijo majceni porcelanasti predmeti: sladkornica, pa posodi za sol in poper, upodobljeni kot dve hruški, ena rumena in druga, v kateri je bil nekdaj poper, rjava. Na srebrnem pladnju rahlo potemnjenem, občudujem pet kristalnih kozarcev. "Za portsko vino, veste", mi reče gospa, katere je vse to bogastvo. "Koliko bi dali?" bi gospa trgovala, pa meni ni, torej se obrne nazaj k svojemu pletenju na kolenih, pusteč, da previdno primem krhki kozarec, do vrha napolnjen s svetlobo marčevske nedelje. Le kdo je nekoč nekdaj jemal v roke ta nežni kristal? To je morala biti mlada gospica, ki je v nedeljskem popoldnevu sedela s svojim ljubim v zavetju vrtne ute, omamljena od njegove bližine in težkega vonja španskega bezga, ki je svoje dišeče cvetne lati radovedno stegoval vse do njiju. Kot velik, vijolični cvet, je bil klobuk mlade gospice in bele, kot šmarnice, rastoče ob prodnati poti do ute , je bil njen obraz in prav takšna čipkasta bluza in prav tako beli sta bili drobni dlani, ki sta kot plašni golobici počivali na damastnem prtu. Njen ljubi je vso čarobnost trenutka objel z enim pogledom in se kot od nevidne sile gnan, pognal višku, da sta kozarca za port zažvenkljala in potočila raz sebe nekaj omamne sladke tekočine. "Rad vas imam, Melania" , je zašepetal in jo prijel za belo dlan, plašno golobico. "Rudolf," je ljubeče dahnila in v njenih modrih očeh je prebral, kar je želel slišati.
Nekdo me je nalahno odrinil, me zbudil iz sanjarjenja. "Ti kozarci so ti ljubi?" je vprašal mlad moški v pojoči govorici Mediterana. "Si, si, " je ognjevito pritrdila mlada žena in ga ljubeče, proseče pogledala.
"Za portsko vino , gospod," je dejala gospa ob pultu in odložila svoje pletenje.

"Singidunum",

bo kasneje temu mestu, ki smo se mu bližali v zgodnjem popoldnevu, dejal Goran. Singidunum - toplo zveneče kot krepak pozdrav, kot čvrsta dobrodošlica - ali morda Singidunum, kot ime milozvočnega, neznanega glasbila, na zvoke katerega v davno minulem mladem aprilskem jutru plešejo v belo platno oblečene mladenke in mladci. Ali morda Singidunum drugo ime za dom, za vrtiček krog njega, za komaj odprt španski bezeg ob opečnatem zidu?

Pogledam v temne pričakujoče oči prijatelja, ki sedi poleg mene in vem: Singidunum pomeni kraj, kjer je skrito njegovo otroštvo, pomeni droban hodnik in male, tople sobe, zvrhane njegovih spominov; Singidunum sta njegova mama in oče, ki bosta odprla vrata in njuna , v sreči ožarjena obraza bosta preglasila celo svetlobo aprila.

In potem, čez nekaj neučakanih minut stojimo pred njima in ne vesta, koga bi najprej objela in poljubila in tudi mi ne vemo koga od njiju bi najprej priželi k sebi, je vse tako preprosto in ob- enem slovesno. Ganjeni gledamo, kako ta dva stara, dobra človeka s skoraj pobožnimi kretnjami pogrinjata beli prt čez mizo, ki je bila vesela in včasih otožna priča tolikim pogovorom, tolikim obedom in s kakšno ganljivo skrbjo razvrščata zveneče porcelanaste krožnike in se s pogledi pomenkujeta, kateri bodo tisti kozarci, ki se jih bo ohlajena pijača najbolj razveselila. In ko ju tako gledamo, vemo; močneje, topleje od sonca, ki je kot čudovit rumeno zlat balon pripeto na modro aprilsko nebo, sijeta in grejeta nasmeha očeta in mame.

In ko zvečer v neki drugi sobi, ob neki drugi mizi - lahkotni kot sobotno jutro, sedimo in je nerazrešljiva edina dilema večera: kaj je nebu slastneje - pita z mlado skuto ali ona z zelišči, zopet vidimo dva para bleščečih , smejočih oči - oči Gorana in njegove drobne, mile soproge.

Zdaj natanko vemo, pa nismo nikdar zahajali k uram latinskega jezika, kaj nam štirim pomeni Singidunum: Singidunum je kot sladek vonj cvetoče akacije v aprilu, Singidunum so zeleni, svetlo zeleni parki, na katere vigred riše rumene narcise in žareče tulipane; Singidunum je kot tok neskončne reke in Singidunum je kot vonj na vetru posušenega perila in Singidunum sta dva dobra človeka, ki stojita na malem vrtičku, polnem ivanjščic in regratovih cvetov in nam rahlo mahata v slovo tako dolgo, da ne razločimo več njunuh obrazov, a sončni sij njunih prijaznih obličij ne pojenja niti takrat, ko je Singidunum samo še drobna lisa za našimi hrbti.

Ko ležemo zvečer k počitku, čutimo, da je ta dobra, mila svetloba njunega nasmeha darilo, ki ga bomo skrbno hranili do naslednjega snidenja, do nekega pozlačenega dne v septembru.