nedelja, 25. marec 2007

Beli labod vseh mest

Love, in this summer night, do you recall
Midnight, and Venice, and those skies of June
Thick-sown with stars, when from the still lagoon
We glided noiseless through the dim canal?
A sense of some belated festival
Hung round us, and our own hearts beat in tune
With passionate memories that the young moon
Lit up on dome and tower and palace wall.
We dreamed what ghosts of vanished loves made part
Of that sweet light and trembling, amorous air.
I felt in those rich beams that kissed your hair,
Those breezes, warm with bygone lovers' sighs-
All the dead beauty of Venice in your eyes,
All the old loves of Venice in my heart.

John Hay










White swan of cities, slumbering in thy nest
So wonderfully built among the reeds
Of the lagoon, that fences thee and feeds,
As sayeth thy old historian and thy guest!
White water-lily, cradled and caressed
By ocean streams, and from the silt and weeds
Lifting thy golden filaments and seeds,
Thy sun-illumined spires, thy crown and crest!
White phantom city, whose untrodden streets
Are rivers, and whose pavements are the shifting
Shadows of palaces and strips of sky;
I wait to see thee vanish like the fleets
Seen in mirage, or towers of cloud uplifting
In air their unsubstantial masonry.

Henry Wadsworth Longfellow





























man made myths
limping lovers
a cradle for folly.

Suck them in and puff-up
long dead hopes

This surf ever-churns fantasy
as dog krap nurtures nice tomorrows

"REALITY PROHIBITED ON OCEAN FRONT WALK!"

We find love each sunny morning.
Under this grime exists a naive purity
like the forth face of God
on the brink of a new daybreak.

And, peeling-back this foreskin of fraud
we sometimes glimpse a pink and pretty self.

God bless you Venice
It hurts to stay here
but where else could I
again hope to glimpse my true self?

Dolan Andrews





ponedeljek, 19. marec 2007

Kjer šestnajsti poldnevnik sreča Dravo

Tako je, kot je pomenljivo napisala najina ljubljena prijateljica, popotnica skozi skrivnostne hodnike človeške duše- nič se ne zgodi zgolj slučajno.
Zato se nisva čudila, ko sva, želeč sprehajati se nekje po neznanih haloških poteh, ne bi li morda našla kakšno pozabljeno podobo minulih časov, ki se je morebiti izmuznila tretjemu očesu nama ljubega Stojana Kerblerja, nenadoma zagledala na hribu onemeli grad, ki nama je s svojo svežo rdečo streho vabljivo nudil dobrodošlico.






Samo bežen hip postojiva pred zaklenjeno železno ograjo, ki naju loči od belega dvorišča; ker oko že ujame na levi majhen prehod, čigar ograja je rahlo odsunjena in zdaj zija za ravno toliko, da se brez težav izmuzneva skozi in že sva ločena od življenja tam zunaj in mirno se lahko zlijeva s tišino, ki toliko obeta.









Tiho naju tišina vodi čez lepo prednje dvorišče, kjer so včasih lepo pošumevala dolga krila milostljivih in pozvanjale ostroge njihovih ljubih, vodi naju pogledat arkade, katerih dolgi prehodi so bili včasih polni odmevov hitrih korakov grajskih gospodov in lahnih stopinj zalih gospodičen. Tišina glasno prebira besedilo s starega, kamnitega portalnega napisa, kdo ve, čigav ukaz je umetniku velel, da je z veščo roko izpisal to, kar je še sedaj moč prebrati, čemur ni kos ne čas in ne tišina.












Odpirava vrata v spoštiljivem pričakovanju - morda ujameva šum odhajajočih korakov, morda bodo kje v veliki sobi na kamnitem podu zapeli koraki okovanih škornjev, morda se bo srebrni smeh zale gospice razlil skozi okno, napolnil dolino - morda bova v teh sobanah, poslikanih s podobami mavričnih barv, ki so hotele pregnati tišino, našla odmev smeha, šepetanja. Pa ne - ne najdeva, povsod razlita tišina, tudi tam, kjer lonci ponavadi veselo brbotajo pod kuhalniško taktirko in kjer pokrovke znajo smukniti na police v ritmu mazurke.



























Ko stopiva zopet na dolgi prehodni balkon, glasno zadihava in petje ptic se skoraj oglušujoče odbije od starih zidov in takrat ne veva odločiti, kaj je bolj zgovorno in glasno: glas ali tišina.