Neme ptice pevke

Ves bel stoji pred menoj, ne siv.
Sam , a prav nič osamljen. Samoto je hote izbral, ko se je povzpel na skalni vrh, da je nemoten motril minevanje let, stoletij in da bo zdaj že ves bel, s potrpežljivo kljubovalnostjo počel to še leta, stoletja.
Kakšen dan, ko ne želi biti osamljen, dovoli vetru, da ta s svojo hladno, ostro sapo, dviguje peščeni prah s poti, zavihari čez leseni mostec in ga potrese kot ropotuljico in dovoli mu, da prevetri vse sobice in sobane, vse zaspane grajske line in ga potem, ko mu pogum pohaja, kot v boli vzpodbuja, da si le-ta upa pretihotapiti se skozi reže Friderikovega stolpa , ne bi morda tam slišal davno izzvenele odmeve krikov in šepetanja.

In če želi v neznosnem hrepenenju slišati odmeve Veronikinega , kot kotaleči se biseri bleščečega smeha, ga z nevidnim bičem priganja, da veter zaječi pod težo skrivaj ukradenih objemov, ki so kot spomini vzidani v kamnitih stenah stolpa in če želi uzreti privid davno danih in prejetih poljubov - takrat se belolasi Celjski umiri, natakne vajeti še vetru, zapre trudne, kamnite oči in vidi tam, kjer stari mož in žena pravkar pijeta popoldansko toploto - Veroniko in Friderika - Veroniko vso belo in bleščečo pod zlatimi popoldanskimi sencami, kako svojemu dragemu ponuja kot malina sladki opoj nedolžnih poljubov.

In kot bi se bal , da bi lahko te kamnite oči izjokale še kakšno solzo, strese svoje telo v bolečem krču, pokliče veter, da ta zdaj nežno odpihne spomine v varne, temne kotičke, kjer jih ne bo našel nihče drug in da se bodo tam medili in rasli za čas, ko si jih bo Celjski spet zaželel in mu jih bo veter na svojih valujočih krilih prinesel ujete v kletke kot neme ptice pevke.

Katalonije najlepša hči

Tako velika, tako mogočna, a milostno dopuščajoča pogledu, da jo objame, njo, najlepšo hči Katalonije.
Povsod okoli dišeče jutro, povsod okoli maj, povsod okoli Barca, Barca, Barcelona.
Barcelona zjutraj na tihotnem stadionu olimpijade, spominu večnosti in kratkosti človekove moči,

in Barcelona v pristanišču, kjer si hladi razgreto srce in skrivaj opazuje Kolumba, toliko, toliko let negibno vtrajnega na piedestalu, od koder se mu zdi, da lahko uzre krasni , Novi svet.

In Barcelona , kot mlada deklica na svojih navihanih poteh

in Barca, Barca, Barcelona v skritih kotičkih podzemnega mravljišča pod svojimi lastnimi nogami.

In potem tam, kjer je Barcelona najraje, kjer je najbolj razposajena, najbolj polnokrvna, najbolj Španka: na svoji Rambli, na Rambli, ki ji , kot žila dovodnica prinaša kot črno vino močno, poživljajočo kri in ji podaljšuje življenje v neskončnost.

In Barcelona, ponižna Barca, zazrta v nikdar doumljene skrivnosti in žametne tihote svojih cerkva.

Pa Barca, Gaudijeva ljuba, ki trepetaje dopušča, da jo njen dragi kiti z biseri svoje domišljije in s poljubi barva njeno lice, da pod njimi zažari vsa zaljubljena.

In Barcelona novodobna žena; ponosna ,trdna , samosvoja, milostno dopušča občudovanje in ne obžaluje ničesar razen tistega, kar še ni uspela doseči, razen tistega ,s čimer še ni uspela očarati.

In Barcelona mati, mati svojih, v nederje gora skritih pribežališč duše, vsa tihotna, odpuščajoča, upajoča.

Barca, Barcelona.