Krhko darilo

"Danes bova šla po poti, ki mi jo je predlagal Marko", rečem Anniki, ko se peljeva skozi rano sobotno jutro. "Veselim se. Vransko je tako prisrčen kraj. Se spominjaš avtobusnih voženj iz Ljubljane s stalnim dvajsetminutnim postankom tamkaj? A ne , kako mirni, spokojni časi so bili to? Misliš, da danes najdeva še kaj njihovih drobcev?" zasanjano prida Annika.
Zgodna sva in mrzlo je, zato se zdi , da se hiše in hišice na Vranskem tesno , kot prezeble živalce stiskajo druga k drugi. Le tu in tam se iz dimnika počasi suklja dim , kot bi čakal, da vstane tudi sonce in s svojimi zlatimi, mehkimi prsti pobere ostanke noči. "Kako je lepo! Vse je tako, kot je zapisano v mojem spominu", je srečna Annika, ko se peljeva po drobnih uličicah Vranskega.
"Kam bi šla pa zdaj?" rečem, ko ustaviva na cesti z desnim in levim rokavom. Levi se zdi položnejši in krajši, desni gre navkreber. "Vseeno, kam. V teh hribih še nisva bila, ne na levi , ne na desni polovici," pravi Annika, ko pustiva, da avto kakor bi se on odločil namesto naju, zapelje po desnem rokavu.
Sonce naju izsledi in se z žarki, kot s čarobnimi paličicami dotika zamrznjenih luž in lužic, nagajivo drsi prek polj, da v sladkem veselju drhtijo pod puhasto, kristalno se bleščečo snežno odejo. Visoke smreke so komaj slututi smreke; bolj se zde kot obledenele snežne mojstrovine, še vse negibno potrpežljive od mrzle sape , ki jih je hladila ponoči.

In potem se zlati nasmeh sonca razširja po nedotaknjenih brežinah, grapah in dolinah, da bi se slednjič kot odmev vrnil do naju in naju zvabljal više, kjer bi sneg in nebo postajala eno, če ju ne bi ločila samo kot sviloprejkina nit tanka črta.

Midva, zasopla od čudenja, od strmine, od ostrega dopoldanskega mraza, sva tiho in hvaležna.Hvaležna Marku, hvaležna prirodi za sneg , ki nam ga je kot težko dočakano darilo postavila k nogam in nas skoraj pomirila, da ne bo pozabila na nas, če tudi mi ne bomo nanjo.

Zato postaviva to zimsko dopoldne na prav posebno polico v svoji srci; ker njena darila je treba sprejemati s spoštovanjem in hvaležnostjo.

Pod gradom

V nedeljo dopoldne stopati po mestu je lepo in popoldne prav tako, kajti mesto diha počasneje, komaj opazno. Dopoldne so okna zaspano zagrnjena, opoldne priprta, da pustijo slutiti čare kosila. Popoldanska okna pa so odprta okna in vdihavajo vonj bližnjih gozdov, ki uspe vdreti med ulice.
Z Anniko stopava po celjskih ulicah, veselo zvenijo pod petkami njenih čevljev. Osamljen tok, tok njenih čevljev odmeva med zidovi in se razbija v podhodih. Tok, tok po široki mestni ulici, sramežljivo prazni, pa nama zdajle zelo ljubi, ker je za bežne minute samo najina. Tok, tok čeveljcev po Starem trgu in počasni tok, tok po zglajenih kamnih ob obzidju. Do zdaj srečava samo starejši, ljubeč par. Z roko v roki stopata proti Savinjskemu nabrežju. Pogovarjata se skorajda ne, razumeta se molče. Od časa do časa postaneta, star gospod popravi svoji dragi šal, ona se nasmehne v zahvalo. ''Želim si močno, da ostariva v skupni harmoniji, kot onadva,'' zašepeta Annika, kot bi se bala, da bi jo onadva lahko slišala.

Primeva se za roke in tok, tok Annikinih čevljev naju spremlja proti železniški postaji mimo Rakuschevega mlina in že utrujeni tok, tok potrkava proti Tehnopolisu, da bi se malo ustavil in da bi midva lahko občudovala naše tri dimnike, ponosne opečnate velikane. Kot midva z roko v roki, tako si podajajo roko zgradbe: stara, častitljiva dama, sramežljivo zaprtih oken, pogleduje čez cesto mladeniča, v jeklo ukovanega, v mavrično pisani modni opravi. Razlika je očitna, a ostajata dobra soseda, prava zaveznika.

''O, Yurko, poglej,'' mi reče Annika, ko popoldne zaključiva z opoldanskim kosilom prekinjen izlet po najinem mestu, in pokaže na grad, ki kot star očanec mirno motri življenje pod seboj. ''Ko bi lahko spregovoril, kaj bi nam povedal? Govoril bi o Savinji, ki kot mlada, gibka žena objema mesto, govoril bi o zelenih gozdovih pod seboj, o malem mestu, dolgo prestrašeno stisnjenim za obzidjem, ki pa je zdaj preskočilo ograje in raste in kipi kot tista kaša v pravljici Lonček, kuhaj! Govoril bi o ljudeh, ki so vsa ta pretekla stoletja stopali po stezah, prašnih cestah in belih cestah in po bleščečem tlaku in po vročem asfaltu. Tako različni, pa tako enaki v nečem. V veselju. Ker Celje je mesto za veselje.